Ljudje svoja občutja izražamo na različne načine. Nekateri se izražajo z besedami, drugi s petjem, spet tretji s čopičem in paleto. Jaz pa se izražam s steklom in v steklu.

Že od nekdaj je steklo vzbujalo občudovanje, pa najsi je šlo za umetelno izdelane vaze in posode, ali pa za vitražna okna v katedralah širom sveta. Prav slednja so me fascinirala do te mere, da sem se odločila, da se naučim te umetnosti. Nemogoče je prešteti ure dela, ki so bile vložene, prav tako ne razočaranja ob neuspehih.Vendar prav tako kot iz popka zraste cvet, kot iz izvira  priteče potok, tako tudi človek raste iz izkušenj.

Za menoj je več kot deset let ustvarjanja. Skoraj ne mine dan, da se v vitražnem ateljeju ne spoprimem z novimi izzivi. Skozi vsa ta leta sem se naučila različnega načina izražanja v steklu. Obnovila in na novo sem izdelala lepo število cerkvenih oken širom Slovenije in drugje po Evropi. Prav poseben občutek je obuditi osebe iz daljne preteklosti in jim skozi steklo vdahniti življenje.

Eden večjih izzivov pa je bilo ujeti nežni dih čipke v steklo. Morda je bilo prav tako težko izrazno moč stekla prilagoditi nežnim in čutnim linijam čipk.

Zakaj prav čipke? Zato ker prav vsaka izmed njih govori povsem svojo zgodbo. Govori o času, ki je minil. Vsaka izmed njih je stkana iz niti in misli, ki so ji tkale klekljarice medtem, ko so v rokah spretno vrtele svoje orodje. In zakaj steklo? Ker je kljub svoji ostrini prijazno in toplo. Njegova izrazna moč je neskončna. Iz dneva v dan odkrivam nove možnosti nove načine, kako ujeti svetlobo dneva in globino noči v novi stvaritvi. Steklo zna svetlobo sonca obarvati v barve mavrice in sence, ki jih riše, niso nič več sive in puste, pač pa svetle in žive.

Čipke v steklu so le del mojega opusa. V zadnjem času se posvečam predvsem cerkvenim oknom in vitražem, jasno pa je, da ne odrečem želji komur koli, ki si želi košček mavrice v domačih vratih ali oknu.

V vseh teh letih sem spoznala, da je govorica stekla ena od univerzalnih govoric. Ni pomembno ali so moji izdelki potovali v sveto deželo (Izrael) ali v daljno Avstralijo in celo Rusijo, povsod so jih sprejeli in vzeli za svoje.

Svoje izdelke oblikujem v dveh tehnikah: v klasičnem vitražu in v tiffany tehniki, odvisno od zahtev naročnika, od zahtev okolja kjer bo vitraž stal. Vsakič pa so vitraži narejeni z enako mero ljubezni in veliko vnemo.

Zato, če vas pot zanese pod zadnjo goro Julijcev Ratitovec, v Železnike, me obiščite. Skupaj bomo za vas ujeli košček sonca in vam ga skrili v vitraž.

Nataša Markelj o svojem delu pravi: "Delo vitražerja je polno protislovij. Kljub temu, da je delo težaško in umazano, pa zanj potrebuješ nežno roko in občutljivo dušo."